Novo detinstvo
Neznaten biti, ah, pozabljen biti,
o biti ves kot nebogljen otrok,
v naročje božje se tesno priviti,
z Njegovo voljo svojo voljo zliti,
moči slabotne se razbremeniti —
in poleteti pod neba obok!
In božji Duh, ki veje, koder hoče,
ponese me s seboj kot listič bel,
odnese me s krvi puščave vroče,
kjer smrt lepoto belo streti hoče,
ponese med krdelo me pojoče —
tam v raju z Njim bom belo pesem pel!
Vinko Žitnik,
objavljeno v maju 1945
Ni komentarjev:
Objavite komentar