Kri za sv. vero
(Črtica izza preganjanja angleških katoličanov.)
Teotim,
(Kot objavljeno leta 1906)
Katoliška cerkev je doživela malo tako krutih preganjanj, kakor na Angleškem med letom 1535. in 1603. Zgodovina jih je zapisala s krvavimi črkami.
Leta 1535 je angleški kralj Henrik VIII. siloma odtrgal angleško kraljestvo od Rima (katoliške cerkve) ter se je razglasil sam za papeža. Izvršil je ta zločin iz samega nasprotstva in upornosti proti katoliški cerkvi. Papež Klemen mu namreč ni dopustil, da bi se ločil od svoje prave žene Katarine in sklenil zakon z dvorno gospodično Ano Boleyn.
Od tega časa je preganjal nesrečni, zaslepljeni kralj katoličane, ki so zvesti ostali rimskemu papežu, prav nečloveško in grozovito do svoje žalostne smrti v letu 1547.
Kraljica Elizabeta, hči Henrikova in Ane Boleyn, ki je nekaj časa pozneje zasedla kraljevi prestol, je bila v sovraštvu in grozovitosti enaka svojemu zverinskemu očetu. Med svojim vladanjem je dala za katoličane krvave postave in jih je tudi brezsrčno izvrševala.
Kdor se je n. pr. branil, priznati kraljico kot poglavarico angleške cerkve, je prišel na vislice; še živemu so trebuh preparali ter ga končno na štiri kraje raztrgali.
Kdor se ni hotel udeleževati krivoverskega bogoslužja, je bil kaznovan s silnimi denarnimi kaznimi, z ječo in telesnim trpinčenjem.
Ta katoliški misijonar, ki bi bil prišel v deželo, je zapadel smrti; s smrtno kaznijo so kaznovali one, ki so dali misijonarju streho ali so pri njem opravili sv. spoved; pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano na Angleškem posvečenje duhovnikov.
Ako je kdo bral sv. mašo, je moral plačati 200 mark ter je dobil ostrega zapora eno leto; kdor je slušal sv. mašo, je bil kaznovan z enoletno ječo in 100 mark globe.
V tej za verne katoličane grozepolni dobi so se vršili dogodki, katere hočemo čitateljem »Bogoljuba« predočiti.
Prve žrtve
Med prvimi žrtvami, nad katerimi je hladil svoj srd kralj Henrik, je bil pater Janez, prijor samostana pri »angeljskem pozdravu« v Londonu.
Oče Janez se je rodil iz stare angleške rodbine ter je bil sprva svetni duhovnik. 28 let star je stopil v samostan.
Bil je sicer majhen in tenke postave, pa kljub temu je bil častitljive zunanjosti, nenavadno zgovoren in trdne, jeklene volje.
Odposlanci kraljevi so tirjali od njega, naj se odpove rimskemu papežu ter podpiše izjavo, da si je ta po krivici in z lažjo prisvojil najvišjo pastirsko oblast. Toda oče Janez se je odločno uprl tej tirjatvi. Zato so ga zaprli v ječo, postavili pred sodišče ter ga obsodili v smrt zaradi veleizdaje.
Dne 4. majnika 1535. so izvršili obsodbo. Že pot na morišče je bila za svetega moža silno mučna. Pritrdili so ga na neko štorjo, ga privezali na rep konju, kateri ga je vlekel po skalnati poti starega Londona proti morišču, ki je bilo od ječe oddaljeno več kakor eno uro. Na morilnem odru so mu še enkrat ponudili življenje in milost, ako odpade od papeža. Več navzočih mestnih svetovavcev ga je prosilo na vso moč, naj ponudene milosti ne zavrne.
A veri zvesti junak ni kar nič omahoval. Pogumno je stopil na morilni oder.
Bilo je po stari navadi na Angleškem na smrt obsojenim dovoljeno, da so pred usmrčenjem smeli ljudstvu nekaj besed spregovoriti. Te pravice se je poslužil tudi prijor Janez. Glasno in pretresljivo je spregovoril: »Kličem vsemogočnega Boga na pričo in vse dobre ljudi in rotim vas vse tu navzoče, pričajte za me na strašni dan sodbe, da sem v očigled smrti javno izjavil: »Jaz ne odrekam kralju pokorščine iz svojeglavnosti, ampak samo zato se ne smem vdati, ker se bojim razžaliti Veličanstvo božje. Naša sv. mati Cerkev uči drugače, kakor učita kralj in državni zbor, zato sem pa se odločil, da rajše umrjem, kakor da bi Cerkve ne ubogal.«
Nato je junak sv. vere pokleknil ter molil trideseti psalm, ki ga duhovniki v svojih molitvah na večer molijo, od začetka: »Na te, o Gospod sem zaupal in ne bom osramočen«, do zadnjih besedi: »V tvoje roke izročim svojo dušo; Ti si me rešil, o Gospod, Bog resnice.«
Po tej molitvi se je izročil rabelju.
Ta je pričel takoj s svojim krvavim delom; ko je blaženi spričevalec že nekaj trenutkov na vislicah visel ter je bil še pri polni zavesti, so ga rabelji odrezali ter na sramoten način razmesarili.
Preparali so mu prsi in so iz še živega telesa vzeli srce.
Pri tem nečloveškem mučenju so se gibale ustnice trpina in čuli so spregovoriti besede: »Sladki Jezus, kaj boš storil z mojim srcem?«
Bile so to zadnje besede njegove. Trenutek pozneje je vsplavala njegova duša v večno slavo nebeškega kraljestva.
Njegovo telo so nato še raztrgali na štiri dele, njegovo glavo zasadili na drog na londonskem mostu, eno roko so mu odrezali ter jo na povelje kraljevo pribili nad vratmi samostana pri »angeljskem pozdravu«, da bi vsi menihi vedeli, kako se jim bo godilo, če kralju ne bodo pokorni ter se ne bodo hoteli odreči papežu. Dva dni je morala ondi roka viseti, nato so jo zvesti menihi s častjo pokopali.
Kako dragocen biser je sv. katoliška vera in kaka neprecenljiv zaklad, da so sveti možje tako strašne muke raje pretrpeli, kakor pa jo zatajili. In vendar se najde marsikateri katoličan, tudi med nami, ki malo ceni sv. vero, ta največji dar božji, jej postane nezvest ter jo lahkomišljeno vrže svinjam pred noge.
* * *
Obenem s prijorjem Janezom je bil zaradi sv. vere tudi umorjen pater Rihard Reynolds iz reda sv. Brigite.
Pater Rihard je bil nenavadno učen mož; umel je n. pr. poleg svojega materinega jezika in latinščine še grški in hebrejski jezik; bil je izvrsten glasbenik, ter vešč v računstvu in lepih umetnostih. Toda bil je, kar je še neprimerno več vredno, mož poln Sv. Duha, ljubeznjiv, ter si je znal pridobiti srca vseh.
Skrivni svetovavci kraljevi so se spravili na tega vzornega moža ter ga hoteli pregovoriti, naj se rimskemu papežu odpove ter prizna kralja Henrika kot papeža Angleške. A ta se je branil z vso odločnostjo. Rekel je: »In ko bi tudi velika večina mojih rojakov bila v tej zadevi drugih misli, kakor jaz, bi vendar moja vest nikdar ne dopustila, da bi se vdal in svoje prepričanje zatajil.«
Po tem prigovarjanju so ga postavili pred krvavo sodišče. Obtožba se je takole glasila: »Oče Rihard se je očitno izjavil, da angleški kralj ni najvišji glavar angleške Cerkve.« Vprašali so ga, če je res to trdil in še vedno to trdi, je odgovoril odločno in prostodušno: »Da!«
Sodniki so ga pregovarjali, češ, naj vendar ne bo tako nespameten, da bi drugače mislil kakor drugi Angleži; saj vendar — so dejali — cela dežela prizna kralja kot papeža angleškega, zakaj bi se vendar mnenju vseh ne smel pridružiti?
Toda vrli mož je odgovoril: »Pravzaprav sem bil sklenil, da bom pred sodiščem molčal, kakor je to storil moj Izveličar pred Herodom. Ker pa trdite, da prizna cela Angleška kralja za papeža, ne smem molčati in vam rečem tole: »Ko bi dejali to trditev na glasovanje, se bi izkazalo, da ima moje prepričanje mnogo več privržencev kot vaša trditev. Kajti za vaše mnenje je le ena sama — vaša — dežela, pa niti vaši rojaki vsi ne mislijo v resnici tako. Zakaj večina, o kateri mislite, da je na vaši strani, si le ne upajo resnice povedati, ker se boje kralja. Na moji strani pa stoji celo krščanstvo, izvzemši edino Angleške. Na moji strani so vsi cerkveni zbori, vsi pastirji in učeniki Cerkve, ki so skozi 1500 let živeli, sosebno so Hieronim, Ambrož, Auguštin, Gregorij.«
»Zakaj ste pa — ga vpraša eden sodnikov —toliko ljudi nahujskali, da so se kralju in parlamentu uprli?«
»Jaz do danes svojega prepričanja nisem nikomur usiljeval«, je odgovoril, toda če sem bil v spovednici o tem vprašan, sem povedal, kako mislim in to je bila tudi moja sveta dolžnost.«
Opomnim, da je kraljevska vlada pošiljala k raznim spovednikom ogleduhe; ti so se hlinili, kakor da se spovedujejo in so potem nauk spovednikov gosposki naznanili in s tem ovadili dotičnega spovednika kot sovražnika kralju.
Ker toraj oče Rihard ni hotel odpasti od papeža ter od sv. katoliške vere, so ga obsodili v smrt kot veleizdajalca.
Ravno tako, kakor priorja Janeza, so vlekli tudi očeta Riharda s konjem na morišče in so ga istotako nečloveško mučili. Toda prej je moral gledati, kako so mučili prijorja Janeza, ker so sodniki mislili, da ga bode ta grozni prizor pretresel in nagnil k odpadu.
Toda mož ni poznal strahu. Ostal je svoji veri zvest; ni se tresel, ni prebledel; umrl je v groznih mukah v 4. maju 1535., nobene tožbe ni bilo slišati iz ust njegovih. Tudi njegovo glavo so nasadili na neki londonski most.
O dragocena katoliška vera, ki sežeš skozi vsa stoletja tje do apostolov in do Jezusa Kristusa, Sinu živega Boga! Kako srečni smo, da nas je mili Bog poklical k tej edino pravi veri! Raje umreti, kakor jo oskruniti ali celo zatajiti!
Blažena spoznovalca Janez in Rihard, katerih smrt smo ravnokar opisali, sta bila duhovnika; ljudje so mislili, da se bode Henrik VIII. bal preliti njuno nedolžno kri. A nenravni in krviželjni kralj je izgubil vse spoštovanje do maziljencev Gospodovih. Da, v svojem nasilju, je šel tako daleč, da se je lotil kneza cerkvenega, kardinala in škofa rochesterskega, Janeza Fišerja.
Ta častitijivi škof je bil kras angleške cerkve, učen in svet mož. Bil je mogočne postave, več kakor 6 čevljev visok, prijaznega obraza; nehote ga je vse spoštovalo in imelo v čislih. Bil je poprej domači učitelj kralja Henrika; dokler je kralj hodil še po pravi poti, je poprejšnjega učenika spoštoval kakor očeta ter se je sam hvalil, da noben vladar v Evropi nima v svoji deželi duhovnika, ki bi se mogel po svetosti in učenosti meriti s škofom rochesterskim.
Toda sedaj, ko je kralj postal hudoben, je začel sovražiti svetega moža ter njegove opomine in prošnje. Najprvo ga je odstranil iz svoje bližine; nato ga je ukazal pod lažnjivimi pretvezami vreči v ječo.
Škof Fišer je bil takrat star 75 let; toda niso nič prizanašali njegovi častiti starosti, njegov zapor je bil združen s silnimi mukami. Njegova ječa je bila nizka, obokana, krog 5 čevljev dolga in ravno toliko široka, tla so bila kamnata; ječa je ležala tik reke Temze, zato je bila silno vlažna; svinčena okna so se slabo zapirala in niso mogla braniti vhoda mrzlemu vetru in megli. Zato se ni bilo čuditi, da je častitljivi starček silno bolehal v ječi, kašljal je hudo, mrzlica ga je tresla, noge in roke so mu zatekle.
Več kakor eno leto je škof trpel v ječi, končno je vendar prišla rešitev. A ni izpustil Henrik VIII. po nedolžnem zaprtega iz ječe, sam kralj nebes in zemlje ga je rešil nadaljnega trpljenja v ječi, ter mu poslal rešiteljico — smrt.
Dne 17. junija 1535 so ga pripeljali pred sodišče; ker se je pa odločno branil, odpovedati se papežu in kralja priznati kot papeža angleškega, so ga naposled obsodili v smrt radi veleizdaje. Po tej obsodbi bi bil moral blagi škof ravno tako grozovite smrtne muke prestati, kakor prijor Janez in o. Rihard; vendar je imel kralj še toliko strahu do starega učitelja, da je to kazen izpremenil in ukazal, da ga obglavijo.
Dne 21. junija pozno v noč je dobil nadzornik ječ povelje, da vse pripravi k usmrčenju in sicer naj se obsodba izvrši 22. junija ob 9. uri dopoldne. Da bi pa častitljivemu jetniku ne vzel počitka zadnjo noč, se je nadječar odločil, jetniku smrtno obsodbo objaviti šele na dan usmrčenja.
V jutro ob 5. dne 22. junija je stopil v ječo ter je častiljivemu starčku naznanil, da je prišel dan njegove smrti. Pri tej novosti se je zavzel bl. Janez Fišer veselja, ter Boga hvalil in častil.
»Kdaj naj umrjem?« je vprašal.
»Ob 9., vaša milost!«
»Kako pozno je sedaj?«
»Bila je ravnokar ura pet.«
»Torej, prosim vas gospod«, je odgovoril starček, »pustite me še eno ali dve uri počivati; jaz sem poslednjo noč slabo počival in potrebujem na poslednji poti moči!«
Zbudili so ga ob 7. Vstal je, slekel spokorno obleko, katero je nosil v ječi, ter se je oblekel v praznično obleko. Njegov strežaj ga je začuden gledal, toda sveti mož mu je rekel: »Kaj ne vidiš, da je danes moj ženitovanjski dan? Se li ne spodobi, da se za ta praznik posebno lepo oblečem?«
Ob 9. je vstopil nadzornik ječ; sv. mož mu opomni: »Pripravljen sem, da se nad menoj izvrši obsodba kraljeva in volja božja!« Zaznamoval se je z znamenjem sv. križa, vzel je sv. pismo nove zaveze v roke ter je izpregovoril: »Sledil vam bom, če tudi težko in počasi, kolikor mi moja velika slabost dopušča.« Pa bil je preslab, da bi šel sam na morišče, zato je sedel na stol in dva moža sta ga morala nesti. Na poti k morišču je goreče molil.
Prinesli so ga do morišča in moža sta ga hotela nesti tudi na morilni oder. Toda častiti starček ni pustil, vzel je palico ter vzkliknil: »Kvišku, ve noge! Naredite mi zadnjo uslugo! Še nekoliko, toda zadnjih korakov!« In s krepkimi stopinjami je stopil na morilni oder. V tem trenotku je zasijalo solnce izza oblakov in je s svojim žarom pokrilo častitljivo obličje spričevalca. Vsi gledavci so bili pri tem prizoru presunjeni; celo rabelj je bil tako pretresen, da je pokleknil pred škofa ter ga na kolenih prosil odpuščanja.
»Srčno rad ti odpuščam«, je odgovoril blagi starček, »bodeš videl, da se pred smrtjo ne bodem tresel!«
Nato je nagovoril z jasnim, krepkim glasom in vedrega obličja navzoče ljudstvo takole: »Kristjani, prišel sem tu na to mesto, da umrjem za vero sv. katoliške Cerkve. Hvalim Boga, da mi je dajal pogum do tega trenutka. Prosim vas, stojte mi s svojo molitvijo na strani, da ostanem tudi v smrtni borbi brez strahu in ne omahnem, temveč nepremično in junaško umrjem za sv. vero. Prosim vsemogočnega Boga, naj on v svojem neskončnem usmiljenju varuje kralja in kraljestvo, naj razprostira svojo rešilno roko nad našo domovino ter pošlje kralju modrih svetovalcev!«
Nato je pokleknil ter molil glasno latinsko: »Te Deum laudamus — Tebe o Bog hvalimo!« Ko je izmolil poslednje besede: »Na te, o Gospod, sem vedno upal, ne bom osramočen na veke!« mu je rabelj zavezal oči. Še enkrat je sv. mož dvignil roke kviško položil in mirno glavo na tnalo; zablisknil se je meč in glava se je zvalila na tla.
Častito truplo škofovo je ostalo skoraj popolnoma brez obleke na kraju morišča; tako je ukazal kruti kralj. Londonsko prebivalstvo ga je hodilo gledat. Šele ponoči so ga rabelji pokopali na bližnjem pokopališču.
Njegovo glavo so nasadili na sulico ter jo razpostavili skozi 14 dni na mostu v Londonu, kjer je hodilo največ ljudstva mimo; sovrstniki trdijo, da ni začela trohneti, temveč, da je postajalo obličje vedno lepše in ljubeznivejše; naposled so jo vrgli brezsrčno v reko Temzo. Pa naj je pokopana v blatu reke, Bog Gospod jo bo sodnji dan našel ter kronal z večno krono slave.
O krasna katoliška vera, ki daješ moč umirajočim, da zro pogumno in veselo smrti v obraz! Da, zares: »V katoliški veri je sladko umreti.«
