Borba in zmaga - sv. Bernard (1936)

Borba in zmaga

Sv. Bernard: 20. avgusta

          

Šest rodnih bratov. — In štirikrat šest
prijateljev mu pot zastavlja,
ko mlad, krepek, bogat, češčen in lep
Bernard v samoto se odpravlja.

             

»Mladost, Bernard, najslajša vseh, je ptic;
ves svet je njen zeleni dvorec.
Če se ti seli, se ne vrne več;
kdor sam jo prepodi, je norec.«

             

»Mladost je, bratje, več! Mladost je vrt,
če v božji čuvaš ga ogradi;
ne zime, ne jeseni ne pozna;
očuvaš večni ga pomladi.«

             

»Bernard! Nemara duh je tvoj bolan,
bolan od žalostne ljubezni.
In še telo ti oboli, če tam
v ogradi skriješ ga železni.«

             

»Moj duh je, bratje, veder, svež in zdrav.
Ni od telesa radost živa;
ne iz nižin, studenci vro z gora,
in od duha se zdravje vliva.«

           

»Bernard! Ne skruni svojega stanu!
Odhajaš vitez k siromakom?
Ne hodi! Mladih upov ne končaj
sorodnikom in sorojakom!«

             

»Bogato plemstvo? Prazen prah in strah!
Uboštvo, bratje, dviga dušo.
Bogat zlata boji se konca dni,
ubog menih gre vdan pod rušo.«

           

»Slovelo bi Bernardovo ime;
sloves bi rastel tvoj v divoti.
Postati mogel svetu bi gospod,
izročaš suženj se samoti!«

               

»Ime sloveče? Bratje, begav sen!
Ko stopiš komaj na višine,
se prebudiš; spoznaš: so varnejše
ponižne steze in doline.«

           

»Bernard! Lepote ni ti Stvarnik dal,
da jo zakriješ pod zastori.
Ljubeče sije naj ljudem v oči
kot sončni zor na sinji gori.«

                

»Dovolj, prijatelji! Doslej sem vas —«
— Bernard jih mirno pogovarja —
»poslušal jaz, poslej prijazno vi
poslušajte me samotarja!«

           

Z milobo sladko, slajšo kakor med
odkriva večno jim lepoto. — — —
Šest rodnih bratov — In štirikrat šest
prijateljev gre z njim v samoto.

             

S. S.,

objavljeno v avgustu 1936.

 

Tvoj zmagoslavni dan! (Franjo Neubauer, 1934; ob prazniku Marijinega Vnebovzetja)

Tvoj zmagoslavni dan!

15. avgust

         

Vzplamtelo je solnce!
Bleščeča so zlata
in demantna rajska
odprla se vrata.
Do svetlih višin
Te dvignil je Sin
in Oče vesel
Te, hčer je sprejel.
In Ženin ljubeč
prečisti Nevesti,
le Njemu je zvesti
dal šopek dehteč.
Povezan iz šmarnic
in lilij prebelih
in vrtnic, sred rajskih
gredic razcvetelih.
Krasan je bil dan,
za Tebe izbran.
Nikdar kot tedaj
blestel ni še raj,
nikoli cvetelo
še v njem ni tako,
nikoli se pelo
tako ni sladko.
Žarel Ti obraz
tako je tačas,
da padle pred Tebe
so angelov čete
in pesmi Ti vneto
prepevale svete.
Pokleknem naj tudi

jaz, grešnik skesan!
Saj vedno ostal sem
otrok Ti udan.
Naj vate zamaknjen,
pred Tabo klečeč
od Tebe ne ločim
nikoli se več!
Na dan zmagoslavja
in sreče naj Tvoje
hvaležno še moje
srce Ti zapoje!
Nekdaj pa naj moja
otroška ljubav
proslavlja Te vedno
sred rajskih višav!
Tačas bo čuteče
srce prekipelo
in vse bo pred Tabo,
Marija, izpelo.
Tačas bo moj jasni
povedal spomin,
kaj tu sem na zemlji
prestal bolečin.
Potem pa bo moje
vzkipelo veselje,
da srečo nebeško
dosegle so želje,
da čas je viharjev
in bojev končan,
in večni miru je
napočil mi dan!

       

Franjo Neubauer,

objavljeno v avgustu 1934

Mariji Vnebovzeti (Neubauer, 1937)

Mariji Vnebovzeti

       

Pred, Tabo je v nebesa

odšel Tvoj božji Sin;

Ti k njemu hrepenela

iz solznih si dolin.

        

Zatisnila oči si,

zaprli grob so Tvoj;

učenci so ljubeči

jokali za Teboj.

       

Apostoli odprli

Tvoj grob so še enkrat.

Začudeni so našli

le cvetja kras bogat.

          

Telo, ki je nosilo

človeka in Boga,

Gospod je dvignil z dušo

v višave vrh zvezda!

        

Trohnoba doteknila

ni Tebe se nikdar;

blesteč je kakor duše

ostal telesa čar.

        

Fr. Neubauer,

objavljeno v avgustu 1937.

Slavko Ljubniški: "Pred Dolorozo" (1941)

Pred Dolorozo

      

Mučeniško si trpela

s Sinom, o predraga Mati!

Pot do zmage si hotela

nam trpinom pokazati,

ko hudo nam je postalo,

ko nas trnje je obdalo.

Reši naš nesrečni rod,

ki zdaj bega vsepovsod!

            

Tožne naše zdaj so pesmi,

jecljajoča pa molitev;

ko preživljamo čas resni,

solze naše so daritev.

Ti podpiraj nas otroke,

saj nas s križa v tvoje roke

je izročil Rešenik.

Slušaj zaskrbljeni krik!

        

Mnogo zdaj cerkva sameva

brez čuvarjev, brez daritve;

žalost srca nam preveva.

Mati, vsliši glas molitve:

šibe skoraj že odvrni,

s plaščem varstva nas ogrni!

Naj nebo se spet zjasni,

pošlji kmalu boljših dni!

           

Slavko Ljubniški,

objavljeno v septembru 1941.