Jezus na Oljski gori (1870)

Jezus na Oljski gori

Verna duša! Bog mogočni

Tvoj Zveličar in Gospod,

Tam kleči v tamini nočni,

Moli za človeški rod;

Moli serčno, za-te, zame ,

Se v nebo ozirajoč,

Silna ga britkost prevzame,

Trepetaje solze toč'.

 

Kot Bogu mu je odkrito

Vse terpljenje; — vsaki greh

Vsega sveta strahovito

Zdaj leži mu na rameh;

Vidiš to, in pot kervavi

Se mu vlije čez obraz,

Zre k Očetu na višavi,

Ter izusti mili glas:

"Večni, milostljivi Oče!

V solzah pred teboj klečim;

Je ljubezni serce vroče,

Za človeštvo rad terpim,

Da bi združil vse na nebi,

Vse pripeljal v večno čast,

Ljubeznjivi Oče! k Tebi,

Bilo mi terpet' bi slast."

"Vse vse muke, vse terpljenje,

Oče moj! bi rad prestal,

Da bi le ljudem rešenje,

Izveličanje vsim dal;

Oh, al žalost nezrečena

Terga mi serce zato:

Ker nad mnogimi zgubljena

Kri predraga moja bo." —

"Moč človeška omaguje

Mi, presveti Oče moj!

Pot kervavi izsiljuje

Se 'z telesa mi necoj:

Ker previdim duš število,

Na mil'jarde silno je,

Ki se bo jih pogubilo,

Če tud terpel bom za nje."

"Vidim tam jih že v gorečem

Brezdnu polnem groznih muk,

In v jezeru plamenečem,

Ki kazé tvoj sveti uk;

Vidim ljute tam pogane,

Krivoverne vpornike,

Cerkve moje vse tirane,

Gnjusne laž-govornike."

  

"Vidim pesnike, pisače
In morivce čistosti,
Ki s pisanjem kakor kače
S strupom bodo čednosti
Mi morili, pa teptali
Brez bojesti mojo kri,
Jo v pogubo obračali:
Oh, kako me to boli!"

   

"Vidim že v peklenski ječi
Toljko duš nečistnikov;
Oh število njih je veči
Kot zaverženih duhov;
In jaz bičan bom nemilo ,
Tudi za-nje raztepen,
Bo mi vzeto oblačilo, —
Bom na križu umorjen!"

   

"Potolaži me, se smili,
Oče moj, ako je moč,
Kelh z britkostmi in grenili —
Vzemi ga od mene proč! —
Vendar, ak je volja Tvoja,
Da vse muke le terpim,
Naj bo tudi volja moja: —
Za človeštvo v smert hitim."

  

Smertne ga nato težave

Že poderejo na tla;
Angel stopi znad višave,
Ga poterdi, okrepča!
In voljan preserčno vstane,
Duša! ljubi Jezus tvoj,
Ne boji se smertne rane.
Gre naprot' terpljenju koj.

 

Radoslav,

objavljeno v katoliškem tisku 15.4.1870

Vi oblaki Ga rosite - besedilo pesmi

Vi oblaki ga rosite

     

Vi oblaki ga rosite,

ali zemlja naj ga da.

Ve nebesa ga pošljite

skor’ Zveličarja sveta.

Milo so ljudje zdih’vali,

v grehih in temi ječali.

Bog je bil zemljo preklel,

greh ljudem nebesa vzel.

Oče večni se usmili,

 zemlje bridkih bolečin,

da bi se ljudje rešili,

 se ponudi božji Sin.

Angel počasti Devico,

prvo v čednosti kraljico.

Vse izpolni nje srce,

kar Gospod ji zapove.

Zgodba sveta in vesela

je odprla vsem nebo.

Glej, Devica je spočela

Večni je sprejel telo.

Pred Gospoda pokleknimo,

se za milost zahvalimo!

Blagor tebi revni svet,

greha kmalu boš otet.
 
O Zveličar, pridi skoraj,
spolni, kar srčno želim,
moč prinesi mi od zgoraj,
da se čisto spokorim.
Mir nebeški nam dodeli,
naj ga uživamo veseli;
zberi nas na sodni dan
med ovce na desno stran.

Molitev za spreobrnenje judov

Molitev za spreobrnenje izraelskega ljudstva

              
             
Dobrotni Bog, Oče usmiljeni! Mi Te milo prosimo po brezmadežnem Marijinem srcu in po priprošnji očakov in svetih apostolov, da se s sočutnim pogledom ozreš na ostanke Izraela, da pridejo do spoznanja Jezusa Kristusa, našega edinega Izveličarja, in da se udeleže dragocenih milosti odrešenja.
         
Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!
        
         
              
            
         
            

(Molitev je bila objavljena leta 1911 v slovenski katoliški reviji Bogoljub.)

Borba in zmaga - sv. Bernard (1936)

Borba in zmaga

Sv. Bernard: 20. avgusta

          

Šest rodnih bratov. — In štirikrat šest
prijateljev mu pot zastavlja,
ko mlad, krepek, bogat, češčen in lep
Bernard v samoto se odpravlja.

             

»Mladost, Bernard, najslajša vseh, je ptic;
ves svet je njen zeleni dvorec.
Če se ti seli, se ne vrne več;
kdor sam jo prepodi, je norec.«

             

»Mladost je, bratje, več! Mladost je vrt,
če v božji čuvaš ga ogradi;
ne zime, ne jeseni ne pozna;
očuvaš večni ga pomladi.«

             

»Bernard! Nemara duh je tvoj bolan,
bolan od žalostne ljubezni.
In še telo ti oboli, če tam
v ogradi skriješ ga železni.«

             

»Moj duh je, bratje, veder, svež in zdrav.
Ni od telesa radost živa;
ne iz nižin, studenci vro z gora,
in od duha se zdravje vliva.«

           

»Bernard! Ne skruni svojega stanu!
Odhajaš vitez k siromakom?
Ne hodi! Mladih upov ne končaj
sorodnikom in sorojakom!«

             

»Bogato plemstvo? Prazen prah in strah!
Uboštvo, bratje, dviga dušo.
Bogat zlata boji se konca dni,
ubog menih gre vdan pod rušo.«

           

»Slovelo bi Bernardovo ime;
sloves bi rastel tvoj v divoti.
Postati mogel svetu bi gospod,
izročaš suženj se samoti!«

               

»Ime sloveče? Bratje, begav sen!
Ko stopiš komaj na višine,
se prebudiš; spoznaš: so varnejše
ponižne steze in doline.«

           

»Bernard! Lepote ni ti Stvarnik dal,
da jo zakriješ pod zastori.
Ljubeče sije naj ljudem v oči
kot sončni zor na sinji gori.«

                

»Dovolj, prijatelji! Doslej sem vas —«
— Bernard jih mirno pogovarja —
»poslušal jaz, poslej prijazno vi
poslušajte me samotarja!«

           

Z milobo sladko, slajšo kakor med
odkriva večno jim lepoto. — — —
Šest rodnih bratov — In štirikrat šest
prijateljev gre z njim v samoto.

             

S. S.,

objavljeno v avgustu 1936.

 

Tvoj zmagoslavni dan! (Franjo Neubauer, 1934; ob prazniku Marijinega Vnebovzetja)

Tvoj zmagoslavni dan!

15. avgust

         

Vzplamtelo je solnce!
Bleščeča so zlata
in demantna rajska
odprla se vrata.
Do svetlih višin
Te dvignil je Sin
in Oče vesel
Te, hčer je sprejel.
In Ženin ljubeč
prečisti Nevesti,
le Njemu je zvesti
dal šopek dehteč.
Povezan iz šmarnic
in lilij prebelih
in vrtnic, sred rajskih
gredic razcvetelih.
Krasan je bil dan,
za Tebe izbran.
Nikdar kot tedaj
blestel ni še raj,
nikoli cvetelo
še v njem ni tako,
nikoli se pelo
tako ni sladko.
Žarel Ti obraz
tako je tačas,
da padle pred Tebe
so angelov čete
in pesmi Ti vneto
prepevale svete.
Pokleknem naj tudi

jaz, grešnik skesan!
Saj vedno ostal sem
otrok Ti udan.
Naj vate zamaknjen,
pred Tabo klečeč
od Tebe ne ločim
nikoli se več!
Na dan zmagoslavja
in sreče naj Tvoje
hvaležno še moje
srce Ti zapoje!
Nekdaj pa naj moja
otroška ljubav
proslavlja Te vedno
sred rajskih višav!
Tačas bo čuteče
srce prekipelo
in vse bo pred Tabo,
Marija, izpelo.
Tačas bo moj jasni
povedal spomin,
kaj tu sem na zemlji
prestal bolečin.
Potem pa bo moje
vzkipelo veselje,
da srečo nebeško
dosegle so želje,
da čas je viharjev
in bojev končan,
in večni miru je
napočil mi dan!

       

Franjo Neubauer,

objavljeno v avgustu 1934

Mariji Vnebovzeti (Neubauer, 1937)

Mariji Vnebovzeti

       

Pred, Tabo je v nebesa

odšel Tvoj božji Sin;

Ti k njemu hrepenela

iz solznih si dolin.

        

Zatisnila oči si,

zaprli grob so Tvoj;

učenci so ljubeči

jokali za Teboj.

       

Apostoli odprli

Tvoj grob so še enkrat.

Začudeni so našli

le cvetja kras bogat.

          

Telo, ki je nosilo

človeka in Boga,

Gospod je dvignil z dušo

v višave vrh zvezda!

        

Trohnoba doteknila

ni Tebe se nikdar;

blesteč je kakor duše

ostal telesa čar.

        

Fr. Neubauer,

objavljeno v avgustu 1937.

Slavko Ljubniški: "Pred Dolorozo" (1941)

Pred Dolorozo

      

Mučeniško si trpela

s Sinom, o predraga Mati!

Pot do zmage si hotela

nam trpinom pokazati,

ko hudo nam je postalo,

ko nas trnje je obdalo.

Reši naš nesrečni rod,

ki zdaj bega vsepovsod!

            

Tožne naše zdaj so pesmi,

jecljajoča pa molitev;

ko preživljamo čas resni,

solze naše so daritev.

Ti podpiraj nas otroke,

saj nas s križa v tvoje roke

je izročil Rešenik.

Slušaj zaskrbljeni krik!

        

Mnogo zdaj cerkva sameva

brez čuvarjev, brez daritve;

žalost srca nam preveva.

Mati, vsliši glas molitve:

šibe skoraj že odvrni,

s plaščem varstva nas ogrni!

Naj nebo se spet zjasni,

pošlji kmalu boljših dni!

           

Slavko Ljubniški,

objavljeno v septembru 1941.